
Skrivnost dolgoživečih ljudstev 3 – Stoletniki iz Okinave
- Naslov: Zdravi pri stotih
Znanstveno dokazane skrivnosti najbolj zdravih in dolgoživih ljudi na svetu - Avtor: John Robbins
- Prevod: Niki Neubauer
- Založnik: Založba Ara
Vitalno, aktivno in istvarjalno življenje tudi v starosti
Kako nekatera ljudstva dosegajo izjemno visoko starost in uspevajo ohraniti vitalnost in moč povsem do konca svojega dolgega življenja?
V sodobni industrializirani družbi je zelo malo ljudi, ki se veselijo starosti. Preprosto ni zgledov, ki bi nam pokazali možnosti in priložnosti, ki se pojavijo v starejših letih. Pa vendar obstajajo družbe ljudi, kjer se dejansko veselijo starosti, saj se počutijo spoštovane in sprejete. Ponekod v teh družbah se tako veselijo starosti, da celo dodajajo leta, da bi zaradi svoje modrosti, ki se povečuje sorazmerno z leti, zaužili še večji ugled, spoštovanje in občudovanje.
»Stvari postanejo lepe, ko jih vzljubite.«
John Robbins
Kaj se lahko naučimo iz njihovega načina življenja, da bomo tudi mi živeli dlje – zdravi in veseli? Kateri so ključni dejavniki, ki prispevajo k tako izjemno zdravemu staranju?
Stoletniki iz Okinave
Okinava je v najjužnejši japonski provinci, ki jo sestavlja 161 čudovitih otokov, naseljuje pa 1,4 milijona ljudi. Vreme v Okinavi je zelo prijetno s povprečno temperaturo 28 stopinj Celzija julija in 16 stopinj januarja. Zato ji pogosto pravijo japonski Havaji.
V Okinavi je dokumentirano največ najbolj zdravih starejših ljudi na svetu z najdaljšo pričakovano življenjsko dobo na svetu in najvišjim številom potrjenih stoletnikov na svetu. Raziskave stoletnikov v Okinavi so pokazale, da je bilo 95 odstotkov tistih, ki so dočakali 100 let, pri svojih devetdesetih letih brez hujših bolezni.
Za boljše razumevanje – če bi Severni Američani živeli bolj podobno starejšim Okinavcem, bi morali v ameriških bolnišnicah zapreti 80 odstotkov oddelkov za ožilje in tretjino oddelkov za zdravljenje raka. Brez dela pa bi ostalo tudi veliko negovalnih domov.
Večina med nami doseže svoj vrhunec med 20 in 30 letom, potem pa sledi postopen zaton. Do 70 leta starosti večina med nami izgubi 60 odstotkov največje dihalne kapacitete, 40 odstotkov delovanja ledvic in jeter, 15 do 30 odstotkov kostne mase in 30 odstotkov moči.
Zaradi zaščite kosti in srca ter zmanjševanja simptomov mene ženskam na zahodu pogosto svetujejo nadomestno estrogensko terapijo. Jemanje estrogena velja kot nujna terapija za zmanjšanje tveganja za srčno bolezen in osteoporozo. Zanimivo, da na Okinavi starejše ženske ne iščejo pomoči v zdravilih. Zanje je starost čas vitalnosti, miru in priložnosti. Eden od razlogov za to je, da jim ni treba nadomeščati tega, česar niso izgubile.
Če moški med staranjem ohranijo višjo raven testosterona imajo znatno manj srčne bolezni in manj simptomov duševne senilnosti (starostne oslabelosti) v primerjavi z moškimi z nižjimi ravnmi testosterona. Več testosterona pomeni tudi boljšo erektilno sposobnost. Zato ne preseneča, da danes na Zahodu čedalje več starejših moških jemlje testosteronske izdelke. Na Okinavi nimajo te prakse. V zvezi s tem je v knjigi Zdravi pri stotih predstavljena hudomušna zgodbica:
»Na avtobusu na Okinavi je sedel zelo star gospod. Avtobus je bil poln in veliko ljudi je stalo. Starejši moški je opazil prikupno dekle, ki je stalo pred njim. Kavalirsko ji je ponudil svoj sedež.
»Vem, da sem star, toda vesel bom, če boste zasedli moj sedež.«
»Hvala,« je reklo dekle, »ni mi težko stati.«
Avtobus je nadaljeval pot po luknjasti cesti, dokler se ni tako sunkovito ustavil, da je stoječe potnike pometalo vsepovprek. Mlada ženska je pristala v naročju starejšega moškega. Ko ji je uspelo vstati, ji je moški spet ponudil: »Ne maram gledati, kako vas premetava. Če nočete mojega sedeža, pa mi sedite v naročje, da bo v avtobusu manj gneče.«
Nasmehnila se je in se mu ugnezdila v naročje. Avtobus je poskakoval naprej. Po kakšni minuti je starejši okinavski gospod potrepljal mladenko po rami. »Mlada dama,« je rekel, »raje spet vstanite, kajti očitno nisem tako star, kot sem mislil …« »
Jej manj, živi dlje
Okinavci se nikoli ne prenajedo in na koncu vsakega obroka pustijo nekaj prostora v želodcu. Ne marajo občutka, da so se »nabasali«. Če ne hitimo s prehranjevanjem, ima želodec čas središču za tek v možganih sporočiti, da je hrana prispela. Tako ob jedi doživimo več ugodja in zadovoljstva. To je eden od razlogov, da je bolj zadovoljujoče in zdravo jesti počasi. Pomemben pogled teh dolgoživih ljudi je tudi v tem, da uživajo v čutnih užitkih in se dobro zabavajo. Ti ljudje z odprtimi rokami in srcem sprejemajo življenje in se veselijo preprostih radosti v svetu okrog sebe. Preprosto žarijo od življenja. In veliko se na glas smejejo, pojejo in plešejo.